15 november 2017

Terapevtske metode

Eni imajo za ventil hrib, drugi maraton.
Eni fuzbal, drugi ribiško palico.
Eni savno, drugi gong.
Eni šoping, drugi druženje.
Eni salso, drugi Golico.
Eni kuhajo, drugi jejo.
Eni pijejo.

Jaz pa štrikam.

Ker za to ne rabim velike delovne površine. Ali velikega načrtovanja. Pa gledat in razmišljat ni treba zraven (super za spočit oči in odklopit možgane). Tudi kdaj, ko imam občutek, da se mi bo - zaradi česarkoli že - utrgalo.

Preja iz domače zaloge (bolj je pisana, boljše je), pletilke,

in malo štetja - število nasnutih petelj, število vrst, pa še do šest. Ker toliko trakov rabim za eno prepleteno žogico.

Za tako z rožicami.

Za veliko in majhno.

Za majhno in veliko.

Ker sem se to najpreprostejše štrikanje šla že na poletnem prevažanju po Ameriki, se jih je nabralo že kar nekaj. Pridno čakajo na šivanje in polnjenje.
In dajejo vtis, da imam kar pogosto občutek, da se mi bo utrgalo.

Čisto mogoče, da jih bo dovolj za adventnega :)

Nataša

Ni komentarjev: