Pred mnogimi leti smo občudovali lahkotnost, s katero je slikal gore, gozdove, jezera, potoke. S širokimi čopiči, za katere smo prej mislili, da se uporabljajo samo za pleskanje ograj in okenskih okvirjev, je z nekaj potezami pričaral smreke, ki se ogledujejo v vodi, ali pa zasnežena pobočja na hribih, ki so še malo pred tem bili samo črni trikotniki.
Vse, kar je naredil, se je zdelo popolnoma preprosto, ob tem pa je celotno stvar naredil še prijetnejšo s prijaznim glasom in besedami.
Našla sem celo uradni YouTube kanal z njegovimi oddajami.
In zakaj sploh pišem o njem? Ker so me nanj spomnili odsevi, ki sem jih ujela na današnjem sprehodu.
Nataša