Tokratni dve sta rezultat predelave.
Ker se mi je - kot že kar nekajkrat do zdaj - zgodilo, da sem nekaj začela, pa mi ni bilo dovolj všeč ali smiselno, da bi nadaljevala, pa sem bila dovolj trmasta, da sem stvar predelala in dejansko zaključila.
Začetek tokratne zgodbe je iz leta 2020. Takrat je bil kup mojih volnenih ostankov z vseh vetrov še zelo velik. In na novo sem odkrila vzorec v videzu vaflja.
Zato sem se lotila velike odeje, pri kateri sem želela porabiti čimveč najrazličnejših ostankov. Vzela sem veliko kvačko, delala z dvojno nitko, in odeja je hitro rasla.
Čez čas mi je postalo jasno, da če jo bom nadaljevala do smiselne višine, bo pretežka in praktično neobvladljiva za pranje.
Pa na zadnji strani bi morala prišiti tanko plast blaga ali flisa, ker ... pač ...
Zato sem ocenila, da je v njej materiala približno za dve kvadratni za upokojence. In sem parala staro in hkrati delala novo - v vzorcu "corner to corner" (C2C), do širine malo manj kot 1 metra
Naredila sem ji obrobo in takoj na enak način nadaljevala še drugo.
Temu se v kvačkarsko/štrikarskem svetu reče "yarn chicken" - ko s koncem nitke tekmuješ, ali bo prej konec vrste/vzorca/izdelka ali bo prej zmanjkalo preje.
Ker sem uporabljala razne ostanke, v mojem primeru ni bilo problema, ker sem za vogal pač navezala še malo nitke, ampak dokumentirati sem morala zato, ker mi je bilo zabavno, kako sem ocenila, da je bilo v originalni odeji materiala za dve manjši.
Vogal sem zaključila, obroba pa se mi ni zdela potrebna.
