Bilo je drugačno kot takrat, ko smo ga doživeli v juniju in avgustu. Precej mrzlo, pretežno megleno, a tudi okrašeno, osvetljeno in praznično živahno.
Nekatere točke greš v Sarajevu pogledat/"pozdravit" ne glede na mraz. Baščaršijo, Gazi Husref Begovo džamijo, vodnjak Sebilj, mostove na Miljacki, večni ogenj...
Greš na burek, čevape in na pivo v pivnico.
Tokrat nisva šla na Avaz Tower, ker je bila megla. In nisva šla do izvira Bosne, ker je bilo za sprehajanje po parku res premrzlo. Sva pa šla pogledat obnovljeno mestno hišo, zgodovinski muzej Brusa Bezistan in muzej, posvečen tunelu upanja.
Malo sva hitela počasi,
uspelo nama je pobegniti iz "banke"
in ujeti še nekaj raznovrstnih utrinkov.
Nauk zgodbe: v Sarajevo (sploh če greš prvič) je treba iti, ko je toplo.
Ker večino stvari vidiš/doživiš peš,
ker se v hišah ne kuri in je zrak (vsaj na videz) čistejši,
ker je manjša verjetnost megle in so možni tudi razgledi z višjih točk,
ker se je v toplem vremenu lažje in lepše sprehajati po parkih
in ker lahko kavo spiješ tudi v parku ali na terasi in se izogneš zakajenim lokalom, ki so žal še vedno samo po sebi umevni.
Ampak če pa imaš srečo in vseeno posije sonce, pa dobiš podarjeno zimsko pravljico.
Najdeš jo v naslednji objavi.
Nataša