In ko se je prvo megleno jutro razjasnilo v sončen dopoldan, nisva izgubljala časa.
Spodnja postaja
Cenik, narisan na steno kavarnice
Spomin na nekdanjo gondolo
In potem hiter dvig - od tega
proti temu
Razgleda pa je vedno več.
Na vrhu se od zgornje postaje sprehodiš nekaj minut po cesti in prideš do nekdanje olimpijske bob steze.
Malo jo pofotkaš z roba,
potem pa prestopiš ograjo in se sprehodiš po stezi.
Precej nenavaden občutek je.
Ko se vrneš do postaje gondole, se spustiš na drugo stran hriba
in po približno 500 metrih te preseneti velikost parkirišča in količina avtomobilov in ljudi.
In malo nostalgije.
V ospredju razstavljen del bob steze, v ozadju hotel Pino Nature
s kaminom sredi kavarne.
Potem splezaš nazaj do gondole, narediš še nekaj panoram in se vrneš v dolino.
Kombinacija snega/ledu in sonca je spet povzročila, da sem vsaj malo pozabila na mraz.
Vse naslednje dni je bila megla.
Nataša