Poljska in Berlin, 5. del - Berlin

Načrt poti je bil tak, da nisva šla ob poljski obali vse do Nemčije.

Pri najinem zadnjem poljskem prenočišču v kraju Mielno sva se usmerila proti Berlinu, se peljala mimo Szczeczina in tik pred mejo naredila postanek v zanimivem gozdičku – Krzywy Las (Ukrivljeni gozd).

V urejenem parku rastejo borovci, ki imajo nenavadno ukrivljena debla,

o nastanku gozdička pa imajo tisti, ki za park skrbijo, nekaj različnih teorij, tudi eno vesoljsko :)

Nato sva se brez kakšnega ustavljanja na poljsko nemški meji

mimo nepreglednih količin vetrnih elektrarn

odpeljala do Berlina, se zapeljala skozi center in se ustavila pri Botaničnem vrtu.

Po hladnih poljskih dnevih nama je bilo v parku in velikih rastlinjakih kar precej vroče, ampak tudi zelo zanimivo.

Popoldne sva se skozi prometne gneče prebila do hotela ob velikem živalskem vrtu (Berlin ima dva živalska vrtova, midva sva stanovala v bližini večjega – “Tierpark”).

Že pred prihodom v hotel sva si kupila tridnevno turistično kartico, s katero sva imela brezplačen javni promet in popuste pri nekaterih vstopninah.
V hotelu sva si malo odpočila, naredila okviren plan za oglede in šla na prvi potep.

V naslednjih objavah so berlinski vtisi in zapisi strnjeni po kategorijah in ne po posameznih dnevih.

Se nadaljuje

Poljska in Berlin, 4. del - Poljske peščene razsežnosti - sipine

Poljska ima tudi čisto pravo peščeno puščavo. V Slowinskem narodnem parku pri kraju Łeba je med Baltikom na eni in velikim jezerom na drugi strani je precej velik pas čudovitih peščenih sipin, ki se zaradi stalnega vetra premaknejo tudi po več metrov na leto.

Od vhoda v narodni park

do začetka sipin (lisičica je napol udomačena maskotica - nima problema s poziranjem, pred prijemanjem pa se umakne v grmovje)

je 6 kilometrov poti, ki se jo lahko prehodi peš, prevozi s kolesom ali pa "na komot" - z mini busom.

Od vsega vetra, ki sva ga izkusila na plažah, je tukaj pihalo najmočneje, zato so bile dolge hlače, anoraki, kapuce in očala zelo dobrodošli. Ampak po mehkem belem pesku, ki je bil prijetno hladen, smo pa vsi hodili bosi.

In ko sva se spustila z vrha sipine, s katere je istočasno razgled na morje in na jezero,

sva se obrnila proti morju

in prišla – seveda, do še ene plaže (številka 7 na zemljevidu v prejšnji objavi).

Ta je bila od vseh videnih najbolj divja, z najmočnejšim vetrom,

z najmanj obiskovalci

in z zelo zanimivimi znaki stalnega močnega vetra:
gladko zaobljeni kamni, ki so zaradi “peskanja” na otip takšni, kot bi bili iz Fima,

skupaj s peskom in vetrom tvorijo neverjetne podobe.

Se nadaljuje