Karkoli pričakuješ, ko se odpravljaš gledat poljske plaže na obalah Baltika, te presenetijo. Po širini, po dolžini, po čistoči. Ko jih vidiš na sliki, si misliš: Pa zakaj Poljaki hodijo na Jadran?
Potem pa prideš tja in ti odgovor piha okrog glave. Konstantno. Ne vem, če sva slučajno naletela na nekaj vetrovnih dni ali je vedno tako.
In ob hladnem zraku in stalnem vetru tudi voda ni bila ravno za kopanje. Temperaturo bi se še dalo spregledati,
valovi pa so bili večinoma kar grozeči.
Kar nekaj plaž sva šla pogledat:
(1)
Gdynia - mestna plaža
(2)
Rewa (
Cypel Rewski) - 800 metrov dolg ozek peščen pas kopnega; zaradi stalnih vetrov zelo priljubljeno mesto za surferje in kajtarje.
Mivka je polna belih školjkic,
rob ob vodi pa pisanih kamenčkov.
(3)
Hel - mestece na koncu
polotoka Hel, 35 kilometrov dolgega polotoka, ki ločuje zaliv Puck od Baltika.
Kljub temu, da je polotok zelo ozek, je cesta speljana po sredini in po gozdu, tako da se morja med vožnjo sploh ne vidi. Čisto do konca polotoka vozi tudi redna železniška linija.
Mestna plaža je v primerjavi z ostalimi čisto mini.
Z mini školjkicami.
(4)
Jastrzebia Gora - najino tretje prenočišče. Od centra kraja do plaže vodi tako strma cesta, da se po njej ne sme peš, ampak je zraven stopnišče (20x8 stopnic).
Plaža je ogromna,
pihalo je zelo zelo,
sva pa dočakala sončni zahod.
(5)
Ustka - še ena od načrtno turistično urejenih.
Ogromna,
razdeljena na sektorje,
s senčnimi kabinami in knjižnico.
(6)
Mielno - najino četrto prenočišče.
Nepregledni kilometri v obe smeri, veter, valovi in galebi.
Več kot uro sva hodila v eno smer po plaži do ribiških ladjic,
vračala sva se po tlakovani poti.
Se nadaljuje
