Poljska ima tudi čisto pravo peščeno puščavo. V
Slowinskem narodnem parku pri kraju Łeba je med Baltikom na eni in velikim jezerom na drugi strani je precej velik pas čudovitih peščenih sipin, ki se zaradi stalnega vetra premaknejo tudi po več metrov na leto.
Od vhoda v narodni park
do začetka sipin (lisičica je napol udomačena maskotica - nima problema s poziranjem, pred prijemanjem pa se umakne v grmovje)
je 6 kilometrov poti, ki se jo lahko prehodi peš, prevozi s kolesom ali pa "na komot" - z mini busom.
Od vsega vetra, ki sva ga izkusila na plažah, je tukaj pihalo najmočneje, zato so bile dolge hlače, anoraki, kapuce in očala zelo dobrodošli. Ampak po mehkem belem pesku, ki je bil prijetno hladen, smo pa vsi hodili bosi.
In ko sva se spustila z vrha sipine, s katere je istočasno razgled na morje in na jezero,
sva se obrnila proti morju
in prišla – seveda, do še ene plaže (številka 7 na zemljevidu v
prejšnji objavi).
Ta je bila od vseh videnih najbolj divja, z najmočnejšim vetrom,
z najmanj obiskovalci
in z zelo zanimivimi znaki stalnega močnega vetra:
gladko zaobljeni kamni, ki so zaradi “peskanja” na otip takšni, kot bi bili iz Fima,
skupaj s peskom in vetrom tvorijo neverjetne podobe.
Se nadaljuje
