* Načrt mesta je za približen občutek o lokacijah omenjenih znamenitosti.
** Občutka o razdaljah med njimi se ne da prikazati.
Ker sva imela do namestitve v hotelu (1) na voljo nekaj ur, sva se na prvo raziskovanje podala z avtom. Barcelona ima zelo veliko območij, v katerih je vožnja dovoljena samo vozilom z nizkimi emisijami (ZBE). Dovoljenje za vožnjo po teh območjih sva si morala pridobiti vnaprej.
Najprej sva se povzpela na hrib nad mestom - Tibidabo (4). Poleg cerkve in razglednega stolpa je na vrhu hriba tudi zabaviščni park. Parkirišče je bilo plačljivo in še zaprto, razgled je bil zastonj.
Prepeljala sva se kar nekaj kilometrov ob obali. Nisva se ustavila na najbolj znameniti mestni plaži (Barceloneta),
ampak na nekoliko manjši - Platja de Bogatell (2). Malo sva se sprehodila ob plaži, nato pa sva se pred vročino umaknila v senco.
Preden sva se namestila v hotelu, sva si na najbližji metro postaji kupila vozovnice. Iz nasvetov, ki so me pred potjo zasipavali na FB in IG, sem razbrala, da se bolj kot 72-urno turistično vozovnico splača kupiti navadno, ki velja en mesec. In ker sva imela v načrtu na povratku še eno nočitev in vožnje po Barceloni, nama je to še toliko bolj ustrezalo.
Linije in postaje sva hitro naštudirala in se še enkrat odpravila na Tibidabo.
Z metrojem in avtobusom sva se odpeljala do spodnje postaje vzpenjače (3) in z
vzpenjačo
na vrh hriba (4).
Od zabaviščnega parka sva se povzpela še nekoliko više, do cerkve,
od koder je bil še boljši razgled.
Nato sva se z vzpenjačo spustila nazaj proti mestu in se odpeljala do
Arenas de Barcelona (5) - nekdanja arena za bikoborbe je zdaj nakupovalni center,
ki ima na strehi teraso z lokali in 360-stopinjsko razgledno ploščad, s katere imaš brezplačen pogled na vse okoliške znamenitosti (tudi to je bil FB namig):
na desni je en od znamenitih mestnih trgov, Plaça d'Espanya, ki ga trenutno prenavljajo. Na sredi slike sta dva beneška stolpa, čisto zadaj na levi (6) pa Narodni muzej katalonske umetnosti -
Museu Nacional d'Art de Catalunya (MNAC).
Pred muzejem je "čarobni vodomet", Font Màgica de Montjuïc, na katerem v poletnih mesecih v večernih urah prirejajo glasbeno-svetlobne predstave. Po posnetkih sodeč je v neposredni bližini vodometa običajno precejšnja gneča, od daleč pa se je prav tako lepo videlo.
Na drugi strani terase sva naletela še na zanimivo skulpturo
in daleč za njo, v daljavi, na obzorju, Tibidabo.
S števcem korakov blizu 20.000 sva se precej utrujena vrnila v hotel in si načrtovanje drugega dneva pustila za jutro.
Se nadaljuje.
